Danes je nedelja. Do konca leta je še 284 dni. Ob 8:00 je v Izoli 80 C, sončno, piha burja in morje je vzvalovano, v meglici so vidni obrisi italijanske obale, zasneženih Alp in Dolomitov. ob 18:25 Tišina je strašljiva in vzbuja neprijetne občutke. Dogajanje 10. dan od razglasitve epidemije v Sloveniji Slovenija je na podlagi 7. člena zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščanja števila okužb s koronavirusom 12.3.2020 razglasila epidemijo. Odredba o razglasitvi epidemije velja od 18. ure. 7.dan od zaprtja šol in vrtcev ter drugih javnih ustanov, lokalov, restavracij in trgovin, ki niso živilske. Ob 6.24 smo čutili močan potresni sunek. Potres je bil v bližini Zagreba, tam tudi poročajo o večji škodi. Po podatkih evropskih opazovalnic je bila njegova magnituda 5.3. Povzetek*: - Okuženih je 414 Slovencev. - Druga smrtna žrtev pri nas je tudi imela druge zdravstvene težave. - V Španiji že 1720 mrtvih. - Iz Pariza je priletelo 22 slovenskih državljanov. - Potres na Hrvaškem sili ljudi ven, virus pa noter. - Koronavirus doslej terjal 13.000 žrtev. - Nemci bodo še vedno lahko hodili ven, vendar posamično. - Porast okužb s koronavirusom na Kitajskem. - Koronavirus odnaša tudi olimpijske igre. Danes je tudi svetovni dan voda. Današnje objave (Selivke se vračajo, Iztok Geister) (Vse-eno, Zarja Trkman) (UTD - denar za vse, SČ) Večerni razmislek (Aljoša Križ ) Mačka, s katero živim je kihnila in pomislila sem, ima korona virus. Nasmehnila sem se in bilo je malo za hec in malo tudi zares ... Nekje sredi januarja, ko sem ob jutranji kavi na radiu tako mimogrede zaznala novico, da tam nekje med Kitajci razsaja neki virus, podoben gripi, je bila moja misel, ubogi ljudje, a več kot toliko se me novica ni dotaknila. Tam daleč nekje, januarja, je bil moj natrpani urnik obveznosti in dosti misli kaj moram, kako bom in kaj bom in sploh ... za ta dan, preskok novice in samo v akcijo. Novica je ostala tam daleč. Danes, dobra dva meseca kasneje, sem pa zaprta v svojem stanovanju, ne delam več in za kakšen mesec in pol bom še nekako jedla, kaj bo pa potem ne vem. Vprašala sem se, če bi kdo od nas tistega januarskega dne znal napovedati, kaj in kako bomo živeli dva meseca kasneje. Jaz si ne bi niti slučajno znala predstavljati današnjega dne ali verjeti, da bo to, kar imamo danes, naša resničnost. Bi si znal kdo od vas? Kako omejeni smo v razmišljanju, da če imamo kje bit in hodimo v službo ali imamo delo, službo, smo zaščiteni in varni. Seštela sem dneve od prve novice do danes, preštela obolele in mrtve in razmišljala, kam povsod se je virus že prenesel in po osnovnošolskem seštevanju sem prišla do rezultata, da če bi bil virus ebola ali kuga, da smo v dobrih 6 mesecih s trenutnim načinom življenja ob kakšno tretjino prebivalstva, v nekaj letih pa, če bi ne postali odporni po preboleni bolezni pa nas ni več. Pomislite, kakšna neznatna stvar, nek virus, ki nas lahko na hitro izbriše - vse. Kje so zdaj načrti, koliko bom prihranila, da v hiši kaj popravim, kje je strah, da bom težko živela z majhno pokojnino, kje so vse tiste ideje in sanje, ki naj bi bile uresničene še v času, ki mi ostaja ... Larifari, ki me je obremenjeval, delal živčno, utrujal in še marsikaj. Kako majhni in ranljivi smo in kako brez moči, ko narava deluje po svoje. In vseeno danes, ko bi me moralo biti strah, za zdravje, za življenje, za moje drage, za jutri, kaj bom jedla in kako bom zmogla, znala, je vse to zbrano v mirnem in lepem dnevu, ki sem ga pravkar preživela. Današnji dan, ko se mi ni nikamor mudilo, ko sem lahko počela prav tisto, kar sem si dolgo želela, pa ni bilo časa za to. Nekako sem po dolgem času zadihala in ugotovila, da mi ni niti hudo niti težko, kot bi mi moralo biti. Končno spet sem in nekako že bom, že bomo in da o dosti stvareh nimam niti česa razmišljati. Današnji dan, jutri in pojutrišnjem se moram samo potruditi, da ostanem zdrava, da ne škodim bližnjim in da čim lepše preživim ta, naslednji dan življenja, ki mi je podarjen in se prepustim temu kar je, življenju. Tema za kreativno pisanje Najino življenje mora teči dalje, kot je teklo poprej, se je spomnila drugega stavka iz pisma. (Lev Nikolajevič Tolstoj) (Pišemo 10 minut, najbolje lastnoročno.) 17:33 (Zarja Trkman) Iskrica dneva   Fotografija: Mahovi, Nika Korsič Mahovi so pionirski organizmi, kar pomeni, da poleg lišajev prvi naselijo popolnoma gola tla. Oglejte si čudovito vesolje Klik na fotografijo! Zgodilo se je 1979 - Odprta retrospektivna razstava slovenske likovne umetnosti po drugi svetovni vojni Vir: SLOVENSKI koledar 2005 = Slovene planner 2005 (Nova revija, 2004) 1648 - Se rodi Tobija Lionelli - Janez Svetokriški, slovenski pridigar, pisec († 1714) 1909 - Se rodi Metod Mikuž, slovenski zgodovinar (†1982) 1924 - Se rodi Ivan Minatti, slovenski pesnik († 2012) 1925 - Se rodi Beno Zupančič, slovenski pisatelj, publicist († 1980) 1943 - Se rodi Jožko Šavli, slovenski zgodovinar, venetolog, publicist († 2011) 1958 - Se rodi Janez Potočnik, slovenski ekonomist, komisar v Evropski komisiji 1983 - Umre Peter Žiža, slovenski nevrolog (* 1919) *** Nekoga moraš imeti rad (Ivan Minatti) Nekoga moraš imeti rad,pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,nekomu moraš nasloniti roko na ramo,da se lačna nasiti bližine,nekomu moraš, moraš,to je kot kruh, kot požirek vode,moraš dati svoje bele oblake,svoje drzne ptice sanj,svoje plašne ptice nemočinekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti... ker drevesa in trave vedo za samotokajti koraki vselej odidejo dalje,pa čeprav se za hip ustavijo... ker reka ve za žalostče se le nagne nad svojo globino... ker kamen pozna bolečinokoliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce ... Misel za današnji dan Vse dobre knjige imajo nekaj skupnega – so bolj resnične, kot če bi se dejansko zgodile. (Ernest Hemingway) Pesem za dušo (Peter Šuler) V moji duši dežujedežuje,počasi rosi,nebo joče zaradi mene,sam ne morem jokati,nebo joče zaradi nas,ljudje ne znajo več jokati,nebo joče namesto njih,potrebujemo dež,potrebujemo solze,v moji duši dežuje,to se vidi v mojih očeh,v moji duši je nehalo deževati,vidi se sonce v mojih očeh,rad bi, da bi vedno deževalo,moja duša je takrat otožna,raje imam dež kot sonce,mogoče, če bo deževalo, bom lahko spet jokal,mogoče bodo ljudje znova jokali,očiščujoč je dež,očiščujoče so solze,v moji duši je dež večen. |
Marec > Objave Marec >
