Dva dni kasneje se je Juna prebudila ob pol desetih zvečer, še vedno z mučnimi mislimi in strahotno napetostjo, ki je že dalj časa ni uspela pregnati. Zrak v sobi je bil zadušljiv, da je odprla okno in globoko vdihnila mrzel zimski zrak. Bila je temna noč, a na nebu je v vsej svoji veličastnosti sijalo veliko zvezd.

Iz pisalne mize je vzela polo papirja. Nekaj minut je sedela pred praznim papirjem, grizljala svinčnik, z njim potrkavala po lesu, vstala, zopet sedla za mizo in napisala vprašanje: Kaj si želim?

Nasmehnila se je, nejeverno odkimala z glavo in napisala: V preteklosti sem se zelo rada smejala. Rada bi se zopet nasmejala, do solz; smeh iz srca, ki tako dobro dene, ki ga dodobra strese, ki ga sune, da se zave samega sebe, da je toplo, utripajoče in ne okamnelo zaradi mraza, globokih gub v obrazu, zaradi sivine v laseh in črnih zabuhlih kolobarjev okoli oči in zaradi vsega preživetega v preteklosti.

Nekaj mora ušpičiti, nekaj lahkotnega, nekaj naivno otroškega. Veselje! Veselje je zdravo, se je zdrznila, ker jo je zmrazilo zaradi še vedno odprtega okna. Na nebu so utripale zvezde. Legla je v posteljo in strmela v strop, dokler ni potonila v sladek spanec.