Nataša, njegova sestra, ki je sedela na zofi, je bila njegovo popolno nasprotje, čeprav sta si bila po zunanjosti precej podobna; njena ploska lica so bila bleda, ustnice tanke in prepredene z gubicami; pod visokim čelom, ki ga je še bolj poudarjala trdo speta figa, so bile vsajene majhne sive oči.  Zdaj je rahel očesni trzljaj razkrival, da pozna njegovo prikrito slabost.

"Kakorkoli, ničesar ne opravičuje tvojega obnašanja!" je rekla. 

Tudi Boris se je zdrznil: "Kaj pa ti veš, ženska? Ničesar ne razumeš."

»Vem, da si že prestar za zapeljevanje mladih deklet.«

Boris je postajal vedno bolj nemiren, vstal je, se sprehodil do zofe, svoj obraz je približal Nataši in rekel skozi stisnjene ustnice: »Čas je, da me nehaš nadlegovati in biti tako čistunstvena. Dokler bom migal z zadnjim prstom na nogi, vse do tedaj, bom neizmerno občudoval žensko lepoto. Žal mi je le, da se sčasoma spremenite iz boginj v čarovnice.«

To je rekel, si popravil črno suknjo, se obrnil in odšel iz dnevne sobe.