*** 

Včeraj sem razmišljala o ustavljenem skupnem življenje, danes razmišljam, kaj in kako mi sami s seboj, vsak zase. 

Zadnje tedne je časa dosti, lahko bi rekli, glede na prejšnje življenje preveč, saj smo iz 1.000 obratov prešli na kakšnih 200 in zdaj počasi počnemo vse tako lagano in v tem počasnem ali kar komot življenju prihajajo dnevi, da tega časa, ki ga je dejansko preveč, več ni. 

<VEČ>

Zgodba, ki jo je zapisalo življenje 

Poklicala sem Zoro v DEOS Notranje Gorice. V dom starejših občanov. Svojo skorajda 80-letno prijateljico. Vesela, kot vedno, je bila mojega klica. Že 4 tedne je v svoji sobi. Zaprta. Deležna sicer popolne oskrbe, tudi terapij, pa vendarle. Odrezana od svojega sina, prijateljic, znancev. Ona in še dva dializna stanovalca tega doma. 

Tako pove: »Zarja, imam hude bolečine, nisem v najboljši koži. Med štirimi stenami. Ker je tukajšnjemu osebju mar za nas stanovalce. Bolečine sicer blažim, z magnezijem pa tudi s tabletami. A ne smem ven, ne smem hoditi, vsaj po hodnikih, do jedilnice, bifeja. Ne smem se družiti z nikomer. Ne smem, zadnja dva tedna niti revij, na katere sem naročena, dati Jani, najini skupni prijateljici, ki si ne more privoščiti, da bi jih kupila. In zdaj so , zadnji teden tudi ostali stanovalci prisiljeni biti v svojih sobah. Vsi, od prvega do zadnjega. Ker je osebju mar za nas. Prepovedali so obiske že 6 tednov nazaj, pa v času gripe tudi. Še sreča, da smo se videli tisto soboto, ko sta me s Klavdijo obiskali, ker prej in potem ne bi bilo možno. Prej zaradi vsakoletne gripe in zdaj zaradi korona virusa. V našem domu ni okužb, niti med stanovalci, niti med osebjem. Ker so stvar vzeli v svoje roke, še pred ukrepi vlade. In zdaj najlepše, da boš videla, kako dobro sem se odločila, da sem izbrala prav ta dom za svoj zadnji dom. Pred nekaj dnevi presenečenje. Potrka na moja vrat, negovalka me pospremi do okna na hodniku, ga odpre. Pogledam v atrij, pogledam na balkone. Povsod stanovalci. V atriju pa glasba. Milo zveneča. Naš »hišni kvartet« sestavljen iz štirih članov osebja doma igra. Dve pesmi so zaigrali.« zaključi Zora. 

Solze v očeh, vsakič, ko komu pripovedujem to zgodbo. Zgodbo, ki življenju kliče ZDRAVO! 

Zora: »Hvala Zarja za klic. Vedno sem te vesela. Občudujem te, tvojo voljo do življenja. Poljub, objem, pozdrav.« 

Zarja: »Tudi jaz te občudujem ljuba Zora, tebe, ki te poznam kakšnih 25 let. Tebe, ki te imam rada. Tebe, ki, prav tako kot jaz, ljubiš življenje. In ki se, tako kot jaz, ne bojiš SMRTI. Ker veš, da je življenje lepo.«

***