Še en dan je za nami, nekateri smo malo bolj pomirjeni, saj nam bodo pomagali preživeti (samozaposlenim v kulturi bodo zelo pomagali), pomirjeni z novo prepovedjo gibanja (od včeraj je nova prepoved izhoda iz občine bivanja), pa še kaj bi se našlo. 

So pa ljudje, ki jih ti dve novi realnosti potiskata v jezo in nezadovoljstvo, če jih finančni ukrep ni zajel ali če so si z izletom malo pomagali, da lažje prenašajo osamitev, zaprtost in spremembo življenja, pa tega v bodoče ne bodo mogli početi več. Na široko pogledano ista stvar različno deluje na nas. Pride nam prav ali nam škodi, širše pa ne vidimo. 

Obrnila se bom v smeri tistih, ki so s prepovedjo gibanja izven svoje občine zadovoljni, ker sem pač s Primorske in smo v zadnjem vikendu bili deležni obleganja ljudi iz ostalih krajev. Meni prepoved odgovarja, živim sama in imam odraslega otroka. Kaj pa družinam, ki imajo otroka ali otroke in jim osamitev predstavlja dosti težjo situacijo doma? 24-urno bivanje z zdravimi in živahnimi otroki, ki so danes izven šolskega ali vrtčevskega bivanja in katerim morajo starši ob njihovem strahu (otroci tudi doživljajo travme ob številkah mrtvih in obolelih, verjetno si niti ne predstavljamo, kaj je vse v njihovih glavicah), zmedenosti zaradi spremembe življenja in še čemu, nuditi zdravo in celodnevno prehrano, pomoč pri učnem ali dnevnem programu, zabavo v zaprtem prostoru in še bi se našlo, kar je danes zahtevano od staršev v situaciji, ko so starši prav tako zbegani, nepripravljeni ali prestrašeni. 

Če tako gledam na te družine, potem razumem njihove izlete in nesolidarnost, ter nespoštovanja dejstva, da smo danes v karanteni in ne na dopustu. Prijateljica, ki dela kot vzgojiteljica, mi je omenila, da jo otroci in starši stalno kontaktirajo in da se čuti, kako so doma zmedeni in da pogrešajo ustanove. 

Misliti mi je dalo njeno razmišljanje, kako hudo jim mora biti. Rekla je, da ko smo mi bili otroci res nismo hodili v vrtce, a da naše mame niso imele večjega dela z nami, saj smo bili na dvoriščih in se večino časa igrali z drugimi otroki. Pa še manj zahtevni in občutljivi smo bili ali so nas samo tako jemali. In res je, osamitev je veliko bolj zahtevna situacija, zato lahko z vpogledom v njihovo doživljanje nekako razumem, da so jim nove omejitve še dodatno breme, in da zaradi tega težje mislijo na skupno dobro.

Že pred leti sem hotela ustvarjati na temo, kako različni smo lahko v različnih položajih, pa ne različni ljudje, temveč različni v mišljenju smo mi sami. 

Tudi tu bom navedla primer: v prejšnjem, normalnem življenju sem se večkrat na dan znašla v vlogi peške ali voznice. Ko sem vozila avto, so me velikokrat jezili pešci: prečkali so cesto izven prehoda, ko sem se bližala prehodu, so pohiteli na prehod in se potem počasi guncali preko cestišča, hodili so po sredi ceste in se niso umaknili na pločnik, da sem se na cestišču morala z avtom ustaviti in podobno. Čez uro ali dve pa sem v istem dnevu postala peška in takrat hitro pozabila na to, da sem se pred kratkim jezila na pešce. Menjava razmišljanja je bila nezavedna, kot peška so mi naenkrat začeli iti na živce nesramni vozniki, ki se niso ustavili na prehodu za pešce, ki so zapeljali hitro v lužo in me poškropili ... in tako dalje. 

Preden smo na kakšno situacijo in na koga jezni, je dobro poskusiti v mislih biti on in se poskusiti vživeti v situacijo iz druge strani. Lažje je razumeti in sprejeti tisto drugo mnenje ali razumevanje, ko se vživiš v drugo realnost in lažje, lepše živeti, ko te kar naprej nekaj ne jezi.

  Gremo v nov dan. Najprej kopalnica. Pazi! Največje gojišče virusa v hiši. Razkuži, umij se, opravi kar moraš, še enkrat razkuži, umij roke. Priprave za v trgovino. Gotovina je nevarna (še dobro, da je nimam), vzemi kartico. A ja, maska. Berem - priporočajo, pa ne priporočajo ... Imam jo, home made. Zakon je zakon, jo bom nadela. Ampak najprej roke. Umij, natakni masko, umij še enkrat za vsak slučaj. Gremo od doma. Ups, kljuka, nazadnje razkužena včeraj. Bom potem, ko se vrnem. Zdaj pa razkužilo v žep in ven iz hiše. Avto. Včeraj prebrala, kje je mesto, ki je najbolj nevarno za okužbo. Pobrišem, razkužim. Pazi, roke! Malo razkužila še na roke. Pred trgovino, razkužilo, rokavice, ne tikaj maske, pazi na razdaljo, kupi, naloži v avto, še enkrat razkuži roke, odpelji. Končno doma. Vrata odpri s komolci, vrečke pusti na hodniku, sleci bundo, snemi masko (pa glej, da bo postopek pravilen), dobro umij roke. Izprazni vrečke, odvrzi embalažo, razkuži kar ne moreš pretresti, vrečko nazaj na hodnik, dobro počisti delovno površino, kjer si razpakiral kupljeno. Umij roke. Končno konec! O, pa ne! Kljuke, stikalo, stopnišče in spet roke ... Odločitev je padla, ne grem nikamor! Velika selitev živalskih in rastlinskih vrst bo pomenila velik udarec za človeka. 

(Novica, 24ur, 31.3.2017)